Loading...

Članki

Aikido in samoobrambni kazenskopravni vidik

admin Uncategorised 19th January 2016 Leave a reply

AIKIDO IN NJEGOV SAMOOBRAMBNI KAZENSKOPRAVNI VIDIK

 I. UVOD

Med vrsto borilnih veščin si utira pot k vse večji popularnosti tudi AIKIDO. Čeprav je    vsem borilnim veščinam skupna njihova samoobrambna naravnanost, je ta njihov idejno-filozofski temelj še zlasti poudarjen pri AIKIDU. Ta med njimi izstopa s svojo izrazito (samo)obrambno držo. Zanj namreč velja, da brez napada ni AIKIDA. Tega ne razglaša zgolj s svojo filozofsko-etično pozicijo, temveč to nazorno dokazuje s svojimi tehnikami. Že sama tehnika gibanja omogoča izogibanje napadu z istočasnim izvajanjem katere izmed neštetih tehnik tudi v primeru, kadar je napadalcev več. Z nekaj dobro usklajenimi in povezanimi gibi, združenimi v en sam gib, se namreč lahko izvede izredno učinkovit met, s predhodnim udarcem ali pa vzvodom. Dobro izurjeni AIKIDOKA se zaradi izkoriščanja delovanja centrifugalne in centripetalne sile lahko dobesedno poigrava z napadalcem, ko vodi s krožnimi gibi silo njegovega napada k njegovemu lastnemu porazu. To daje njegovim tehnikam poudarjen estetski videz, ki pa postane varljiv, ker prikriva dejstvo, da je lahko tudi tak način obrambe, se pravi brez uporabe grobe fizične sile, naravnost brutalen, če ga ne spremlja sposobnost za sorazmernost in prizanesljivost do napadalca. Doseči tak nivo samoobvladovanja pa nikakor ni lahko. Vse borilne veščine se namreč urijo leta in leta do samodejnosti in izredne natančnosti prav zato, da bi postale tehnike sestavni del podzavestne, povsem spontane in pravočasne reakcije na napad. Namen takšne vadbe je predvsem ta, da se doseže sproščenost telesa in duha, saj le notranji mir omogoča prisebnost in spontano uporabo katere izmed tehnik, ki je v kritičnem trenutku najbolj primerna za odvrnitev napada.

 

Čeprav so situacije napada in obrambe med vajo zaigrane, pa vendar poteka resna vadba ob predstavi, da je doslednost in pravočasnost uporabe določene tehnike lahko vprašanje življenja ali smrti v določeni realni konfliktni situaciji. Na način naj bi se vadba borilnih veščin kar najbolj približala njihovem končnemu namenu, in sicer k dovolj razvitim sposobnostim za učinkovito odvračanje napada. Vsak poznavalec borilnih veščin pa dobro ve, da se je neprimerno lažje ubraniti tako, da se napadalca poškoduje, kot pa, da se mu prizanese s poškodbami. Tak način obrambe je še zlasti zahteven, če se upošteva, da napad izzove ne le zahtevo po nagli obrambni reakciji, temveč da je njegovo doživljanje povezano z intenzivnim čustvenim doživljanjem, afektom, v katerem se oži naša zavest samo na tisto, kar povzroča afekt, torej napad, v takšnem čustvenem stanju pa se predvsem občuti in le malo razmišlja ali pa skorajda nič. Zato mora tistega, ki kakšno borilno veščino obvlada, spremljati zavest, da mora omejevati svojo (pre)moč celo takrat, kadar je izpostavljen napadu, s katerim se mu morda streže celo po življenju, se pravi v situaciji, kjer prične prevladovati samoohranitveni nagon. Prav zaradi tega, ker se še zlasti od mojstrov borilnih veščin pričakuje večja sposobnost obvladovanja lastnih impulzivnih reakcij, se od njih tudi pričakuje sposobnost samoomejevanja lastne moči. Tega naj bi se ti dobro  zavedali. Pripisuje se jim, da so zaradi svojega znanja borilnih veščin primerno visoko tudi v duhovnem pogledu in zato tudi etično dovolj visoko razviti. Le na tak način lahko postanejo ob zavesti o svoji potencialni nevarnosti varuhi pred vsakim (pre)silovitim udejanjanjem lastnih fizičnih sposobnosti.

 

Upravičeno se predvideva, da mojstre borilnih veščin spremlja večji občutek varnosti pred morebitnim napadom, se pravi občutek, ki ga navdaja zavest, da poznajo skrivnosti učinkovite samoobrambe. Prav zaradi poznavanja borilnih veščin postajajo šibkejši močnejši, močnejši pa plemenitejši. To spoznanje je tisto, ki lahko da pomemben prispevek h kulturi nenasilja. Zato je postala vadba borilnih veščin idealna psihološka priprava za premagovanje najrazličnejših stresnih situacij tako v poslovnem svetu, kakor tudi v vsakdanjem življenju.

 

Kljub takšnemu svojemu poslanstvu pa se borilne veščine vendar soočajo tudi s vprašanjem, kje se začenjajo meje, od katerih dalje postane lahko njihova uporaba pretirana in zato zloraba, ki nima le moralno etičnih posledic, temveč tudi svoj odškodninski in kazenskopravni vidik. Ta dilema se zato najpogosteje veže na vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji dopušča kazensko pravo samoobrambo, se pravi tisto obrambo pred protipravnim napadom, ki je neogibno potrebna za zavarovanje svoje telesne in duševne celovitosti in do katere ima vsak pravico kot svojo ustavno pravico do nedotakljivosti življenja. Celo obramba, ki za odklonitev napada ni več nujno potrebna, namreč lahko predstavlja katero izmed kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Kdaj in pod kakšnimi pogoji je samoobramba dopustna, ker je dopusten silobran, pa se presoja po kriterijih, ki jih določa zakon in katere sta izoblikovali kazenskopravna znanost ter sodna praksa.

II.

KRITERIJI ZA PRESOJANJE  SILOBRANA

Pravna teorija si je prizadevala, da izoblikuje kriterije, na podlagi katerih naj bi se presojalo, kdaj in pod kakšnimi pogoji dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno dejanje in zato tudi ne kaznivo dejanje. Z namenom takšnega razlikovanja je izoblikovala vrsto kriterijev, ki zadevajo pogoje tako na strani napadalca, kakor tudi na strani storilca silobran, z namenom da pojasni njegov zakonski smisel.

 

Silobran je namreč dopusten le, če storilec silobrana upošteva tiste omejitve obrambe, ki jih določa zakon. Silobran, kot okoliščina, ki izključuje protipravnost ravnanja, je opredeljen v 22. členu Kazenskega zakonika na sledeč način:

 

Silobran

 Kazenski zakonik (KZ-1)[1]

22. člen

(1)Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno

(2)Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega  istočasen protipraven napad.

(3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen odpustiti.“

Metodološki pristop pri  presoji vprašanja, ali predstavlja konkretna situacija silobran, zahteva razrešitev vrste vprašanj, ki zadevajo ugotavljanje zakonskih pogojev tako na strani napada kakor tudi obrambe.

 

A. 

POGOJI SILOBRANA NA STRANI NAPADA

Napad predstavlja dejanje, s katerim se ogroža telesna in duševna celovitost in praviloma ustreza pojmu katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo ali pa tudi zoper čast in dobro ime. Napad mora biti namreč protipraven, kar pomeni, da napadalec nima nobenega pooblastila za napad. Predmet napada sta lahko tako človek, kakor tudi stvar. Če storilec odvrača istočasno zagrožen protipravni napad od koga drugega, torej ne le od sebe, potem se takšna oblika silobrana imenuje nujna pomoč.[2] S silobranom pa je mogoče braniti tudi stvari, se pravi premoženje kakor tudi čast in dobro ime, vendar je v takšnem primeru kriterij sorazmernosti med napadom in obrambo bistveno strožji, kakor če se ogroža le telesno in hkrati s tem duševno nedotakljivost.

 

2. Način napada

Da se lahko prizna silobran, mora biti napad resen, se pravi tak, da predstavlja resno in neposredno nevarnost za življenje in telo napadenega. Neposreden  je napad,  ne le če traja temveč, če tudi neposredno grozi. Neposredno pa grozi, kadar okoliščine kažejo, da lahko že v naslednjem trenutku začne, ali pa je prenehal le začasno, da se zateče napadalec h kakšni drugačni obliki napada, tak napad pa po tem pojmovanju traja tako dolgo, dokler je izkustveno predvidljivo, da ta še vedno grozi. Napad predstavlja praviloma storitveno dejanje in je podan takrat, kadar storilec aktivno ravna, čeprav ne bi smel, ker ima njegovo ravnanje znake katerega izmed kaznivih dejanj zoper življenje in telo, poškodovanje tuje stvari ali pa predstavlja kakšno ravnanje zoper čast in dobro ime (namen osramotitve). Prav v tem je namreč protipravnost napada.

 

B.

POGOJI SILOBRANA NA STRANI OBRAMBE

Medtem, ko je poglavitni kriterij na strani napada njegova protipravnost, pa so obrambi postavljeni strožji pogoji. Obstajati mora namreč pooblaščujoča, permisivna, dovoljujoča pravna norma, ki dopušča obrambo. Takšne norme predstavlja Zakon o nalogah in pooblastilih policije, sicer pa velja že omenjena ustavna pravica do silobrana, ker se predpostavlja, da država, ki je dolžna varovati takšno pravico, ne more intervenirati pravočasno. Zato dovoljuje silobran kot obliko samopomoči. Silobran je tista obramba, ki je usmerjana na enak način varovane pravne dobrine napadalca. Tako kot napad, predpostavlja silobran aktivno ravnanje, s katerim storilec odvrača od sebe istočasno zagrožen protipravni napad. Da je (samo)obramba v bistvu silobran, mora biti z napadom istočasna, se pravi izvedena takrat, ko napad traja ali pa neposredno grozi. Obramba mora biti nujna, neogibno potrebna, da se odvrne tak napad, ker se ga drugače ne da odvrniti na kakšen drug način. Pri tem pa napadenemu ni potrebno bežati, niti klicati na pomoč, ker mu je pravica do silobrana priznana kot osebna pravica. To, kar pa storilec v silobranu ne sme, je namreč, da bi izzval oziroma sprovociral napad zato, da bi se lahko pozneje skliceval na silobran.

 

Obramba mora biti nadalje sorazmerna z intenziteto napada, kar pomeni, da se ne zahteva le časovna sorazmernost, temveč tudi sorazmernost glede na sam način napada, se pravi, upošteva se razmerje med fizično močjo napadalca in fizično močjo napadenega, nevarnost sredstev, uporabljenih za napad, kam je ta usmerjen oziroma ali je usmerjen na vitalne dele telesa in podobno. Po teh kriterijih se presojajo objektivne okoliščine.

 

Protipravnost je definitivna ocena o kazenskopravnem pomenu dejanja, kajti šele, če je dejanje protipravno, se zastavlja vprašanje storilčeve krivde. V situaciji, ki zadeva presojo vprašanja, ali morda ni šlo za silobran, se zastavlja vprašanje krivde tistega, ki se sklicuje na silobran le, če se ugotovi, da je njegovo dejanje protipravno. Protipravno pa je lahko kljub temu, da za povzročeno posledico ni kriv, če je ravnal v dejanski zmoti, se pravi v situaciji, v kateri je zmotno misliti, da mu grozi istočasen protipraven napad in je zato izvedel kakšno protipravno dejanje, za katerega je zmotno mislil, da gre za obrambno dejanje. V takšnem primeru gre namreč za namišljeni ali putativni silobran. Takšna zmota vselej izključuje naklep za povzročeno kazenskopravno pomembno posledico, je pa kazniva takšna obramba, če je storilec zapadel v zmoto zaradi svoje malomarnosti (II. odstavek 30. člena KZ-1). V takih primerih bi namreč lahko šlo za takšno obliko silobrana, če bi tudi sicer sovražno nastrojen napadalec grozil napadenemu s strašilno pištolo, njun odnos pa bi bil na primer tak, da bi napadeni lahko verjel, da se je napadalec odločil, da uporabi strelno orožje. Vprašanje krivde pa se zastavlja, če gre za prekoračen silobran.

 

Prekoračen silobran je podan, če je storilec prekoračil meje silobrana zaradi močne razdraženosti (afekta) ali prestrašenosti kot posledice napada.

 

Silobran je lahko prekoračen, če se z obrambo začne, še preden se je pričel napad po objektivni presoji resno groziti (intenzivni eksces silobrana), ali pa se je prevesil v napad potem, ko obramba ni bila več potrebna (ekstenzivni eksces silobrana). Zlasti v slednjem primeru se sme storilcu zaradi njegovega afektivnega čustvenega stanja kazen tudi odpustiti, kar pa pomeni, da se ga kljub temu sme kaznovati mileje za kaznivo dejanje, ki ga je povzročil v prekoračenem silobranu. Pri tem pa je morda pomembno še to, da se ni mogoče sklicevati na refleksna obrambna dejanja s sklicevanjem, da so tehnike z urjenjem prešle v sposobnost podzavestnega odzivanja. Tehnike, ki so bile sprva na nivoju zavestnega, pa so šele z urjenjem prešle v podzavest in s tem v podzavestne reakcije, namreč  ne razbremenjujejo očitka odgovornosti za takšne samodejne odzive, kot so refleksne obrambne reakcije, seveda če niso izpolnjeni vsi ostali pogoji, ki upravičujejo silobran.

 

V primeru pa, da storilec odvrača protipravni napad od koga drugega, potem predstavlja takšno ravnanje nujno pomoč v smislu II. odstavka 22. člena KZ-1. Na takšno obliko silobrana se na primer lahko sklicujejo redarji in varnostniki, ki za uporabo fizične sile nimajo kakšnih posebnih zakonskih ali podzakonskih navodil, ki bi jih pooblaščala do uporabe takšne sile.

 

III.

 SKLEP

 

Uporaba katerekoli borilne veščine z namenom samoobrambe zadeva torej vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko tistemu, ki jo uporabi v obrambne namene, očita kaznivo dejanje. Zato je eden izmed etičnih principov sleherne borilne veščine ta, da do konfliktov, ki zaradi svoje prenapetosti lahko prerasli v fizični spopad, sploh ne pride. V takšnih situacijah se namreč izkaže kot mojster predvsem tisti, ki konflikt pomiri, ne da bi prišla v poštev uporaba njegovih borilnih spretnosti. Razrešiti morebiten spopad na psihološki ravni brez fizičnega spopada je mojstrovina, ki ni nič manjša od še tako veličastne izvedbe borbenih tehnik, če ima to usodne posledice. Skratka mojster borilnih veščin je tisti, ki doseže nivo, na katerem  mu ni potrebno uporabiti nobene nasilne borbene prvine, saj že s svojimi fizičnimi in pravkar opisanimi duševnimi in duhovnimi lastnostmi obvlada sleherno konfliktno situacijo, v kateri bi na njegovem mestu morda marsikdo drug uporabil kar  fizično silo ali celo zlorabil znanje katere izmed borilnih veščin. Ne glede na to, da je to, kar se na tak način pripisuje zlasti mojstrom borilnih veščin le ideal, za katerega je značilno, da v bistvu ni nikoli dosegljiv, pa vendar je prav tak ideal cilj, h kateremu teži smiselnost urjenja borilnih veščin. Te namreč utrjujejo zdravo samozavest, ta pa se kaže v tem, da omogoča samozavesten posameznik tudi drugim, da se počutijo samozavestni. Kompleksa večvrednosti ni. Obstaja kvečjemu le poglobljen kompleks manjvrednosti, zaradi katerega prihaja tako pogosto do nepotrebnih nesoglasij in spopadov na vseh ravneh tako osebnega, kakor tudi družbenega življenja.

 

prof. dr. Zlatan Dežman

 

 

Maribor, oktober 2015

[1] Ur. list. št. RS, št. 55/08, 66/08, 39/09 (KZ-1)

[2]V okviru takšne nujne pomoči ni kaznivo dejanje ravnanje na primer redarjev v lokalu, ki so prisiljeni uporabiti fizično silo, da obvaruje pred napadom goste ali pa, da zavaruje premoženje.

Zadnji učenec

tendoryu
admin intrevju 27th November 2015

Zadnji učenec O-sensei-ja  Ueshibe

Govori se, da je O-sensei Ueshiba poučeval več kot deset tisoč učencev. Nekateri izmed njih so posvetili dušo in telo aikidu ter tako postali uchideshiji in s tem zgradili skupino mojstrov, ki je vplivala na razvoj aikida v svetu. V tem zaprtem krogu mojstrov so nekateri, kakor Minoru Mochizuki sensei, negovali zelo tesno vezo z utemeljiteljem aikida.Gospod Kenji Shimizu je ena redkih oseb, katero je O-Sensei neposredno poučeval in ji posvetil posebno pozornost.

Gospod Leo Tamaki se je za Vas srečal z »zadnjim učencem« velikega mojstra Ueshibe, g. Kenji Shimizum sensei-jem.

Sensei, ste se v otroštvu ukvarjali z judom?

Kenji Shimizu: Takrat sem imel 13 let in sem se z njim ukvarjal okoli 13 let. Ta izkušnja mi je resnično dala zelo dobro osnovo – tudi slabo navado. V začetku moje vadbe aikida, za katero je takrat skrbel Osawa sensei, je le-ta menil, da razumevanje aikida, še posebno kot UKE- treninga, to ne otežuje njegove vadbe.

Kakšna je po Vašem mnenju glavna razlika med judom in aikidom?

K.Shi: Podobno je. Ampak, kadar si v judu vržen, daješ odpor; v aikidu sprejmeš met brez upiranja tehniki. A padec se ne simulira. Toda danes je to že pogost slučaj. Preden, ko se izvede tehnika partner že pada.

Takrat, ko piha veter, se veje upogibajo. Kadar piha močneje, se zvija tudi steblo, ko piha blago,  se tudi veje upogibajo blago. Z aikidom je podobno ; ni potrebno, da sami padamo, temveč, da se uskladimo z gibom, ne glede na to ali je blag ali močan.

V judu je navada, da se nudi odpor; mislim, da je bilo to na začetku moja največja ovira pri mojih treningih aikida. Vendar sem s treningom osvojil naravno padanje.

Ali ste bili kdaj poškodovani?

K.Shi: Seveda velikokrat. Poglejte, oba moja zapestja sta različna. Zaradi NIKYA sta postala deformirana. V kolikor še nikoli niste delali NIKYO in ga nekdo nenadoma hitro, močno izvede, to deluje kot preblisk v glavi. Potem sem spontano iskal način, da mu vrnem to kar je on storil meni. A partner se ni pustil. V skladu z naravo se s časom napreduje. Ko se naučimo pravilne oblike postanemo močni. Kasneje sem šel do tistega, ki mi je povzročil poškodbo in ga prosil, da bi vadil z menoj, a mi je vedno odgovarjal: »Ah, danes ne morem imam poškodovan lahet« ali »koleno me boli«.

Kako se je dogodilo, da ste z juda prešli na aikido?

K.Shi: Zaradi staranja, ne morete stalno napredovati, čeprav je človek še močan. Gospod Kaburagi, moj znanec, me je nekega dne vprašal ali se resnično želim posvetiti judu ? Takrat mi je dejal : »Judo je danes šport«. To je bilo pred 43. leti… »Kadar boš želel vaditi – ne judo temveč pravi BUDO, se moraš srečati z zadnjim BUDOKOM«. To je bil Morihei Ueshiba, za katerega do takrat še nisem slišal. Gospod Kaburagi je potem organiziral sestanek, na katerem sem mu bil predstavljen. Na sestanku smo bili prisotni O-sensei, Kishomaru sensei, Tohei sensei, gospod Kaburagi in Muko hčerka Osawa sensei-ja, katera se je kasneje poročila z mojim starejšim bratom.

Kako se je končal Vaš sestanek?

K.Shi: Ko sem spoznal O-sensei-ja sem se čudil kako, da takšna oseba sploh obstaja. To je bilo tako kot, da bi prišel iz preteklosti. Bilo je kot, da nekdo živi v nekem drugem času. Med nami se je nekaj zgodilo na prvi pogled. Nismo se poznali, a takoj, ko sem ga pogledal sem ga spoštoval in cenil; zdelo se mi je kot, da bi me želel oceniti in da bi želel z menoj vaditi. Ob slovesu sem mu pustil svoj naslov in se pripravljal, da ponovno pridem. Med tem me je Kishomaru sam poklical in povedal, da bi O-sensei želel, da me ponovno vidi in vpraša – kdaj bi želel, da ponovno pridem. Takoj sem odšel tja in O-sensei mi je povedal sledeče: »V principu ne sprejemam več uchideshie – ali bi želel postati moj uchideshi?«  Pristal sem in zaradi tega so me ljudje pričeli imenovati »zadnji učenec«. Bilo je še drugih uchideshijev za menoj : Endo, Suganuma …, ampak niso bili njegovi zadnji učenci.

Kaj ste delali , ko ste se prvič srečali z O-Sensei-jem? Ali je bila to demonstracija?

K.Shi: Na ta dan je Tohei sensei izvajal demonstracijo. Ko me je O-sensei drugič poklical, da pridem, sem prišel v času njegovega poučevanja. V trenutku, ko sem vstopil v dojo, se je obrnil k meni in me poklical. Pred ostalimi učenci je takoj na meni pokazal neko tehniko in mi pri tem razložil osnovne stvari.

Kako pogosto ste takrat vadili?

K.Shi: Nisem imel denarja, a kadar sem vadil sem čutil še večjo lakoto. (smeh)

Na srečo, ko se več trenira se tudi bolje napreduje. Tako sem po treh letih dobil četrti DAN. Prvi DAN sem dobil po enem letu in potem po vsakem šestem mesecu en DAN. Imel sem srečo, da na najboljšem mestu postaneš vešč, da se učim ali da sem v prisotnosti O-sensei-ja in imel to čast, da mu kot UKE polno služim. Ti trenutki vadbe so mi bili zelo pomembni; so ostali v meni in me vodijo še danes pri mojih treningih.

Od koga ste se naučili tehnike?

K.Shi: Bilo je dosti sensei-jev, a ko sem postal uchideshi sem obiskoval  vsaki trening, kateri mi je bil dostopen. Vendar je bilo zame odločujoče dejstvo, da sem bil O-sensei-jev uchideshi. Tako sem lahko preko tehnike opazoval njegovo dušo. Njegov namen je bil izražen v njegovem duhu in tako sem moral neposredno reagirati, da bi lahko sledil njegovi tehniki. Pri izbiri partnerja je bil zelo strog in oster. V kolikor mu UKE ni pravilno sledil je »pobesnel« in zakričal: »Kaj to delaš ?« Moral sem biti resnično prisoten, da sem mu lahko sledil. Ni trpel niti trenutka nepozornosti. Na primer, kadar sem bil vržen in bi bilo potrebno, da se vrnem na mesto, mu nisem smel pokazati hrbta. Potrebno je bilo, da mu še nadalje sledim. Skrbel je za najmanjše podrobnosti, da bi bilo to avtentično borbeno treniranje. Danes je vse manj učiteljev, ki bi nekaj tako velikega zahtevali. Brez pravega Reia (duše) ne more biti BUDA (poti bojevnika).

Koliko je bilo takrat razen Vas, še uchideshi-jev?

K.Shi: Bilo jih je veliko. Koliko mi je poznano, dvajset zagotovo. Ljudje so me vprašali zakaj sem pristal, da bom uchideshi. To je bilo resnično neko prehodno obdobje. Takrat nobeden ni vedel, kaj bo iz aikida. Olimpijske igre so prišle in gospodarstvo je zelo hitro rastlo. Med tem mi sami nismo imeli dovolj denarja, da bi si privoščili odgovarjajoče hakame. (smeh)

Tudi starejši (senpai) so bili v isti situaciji.

Vaše življenje uchideshija, je v tem času moralo biti zelo težko, ali ne?

K.Shi: Nismo imeli denarja, ampak naše življenje je bilo izpolnjeno in intenzivno. Nimam slabih spominov. Ni bilo časa za razmišljanje o nepomembnih stvareh, a v kolikor smo imeli čas za sebe, smo spali. (smeh) Z obzirom, da sem zadnji prišel, sem moral voditi posamezne

treninge, med tem, ko so drugi sedeli v pisarni, pili čaj in se družili. To mi ni bilo najbolj zabavno. Ampak vsi, ki so bili na treningu so pustili učence čakati tako dolgo, dokler jaz nisem končal treninga, da bi lahko nato sprejel sledečo skupino. Zato sem moral, da preživim čas praznega želodca, kot predavatelj in v treningu. Ali takšno je bilo življenje v doju. Veliko oseb je treniralo. Zelo slabo je bilo tudi takrat, če se bi kateri izmed njih poškodoval takrat, ko je bil močneje vržen.

Vedno sem se vprašal, zakaj ne morem voditi zanimive treninge. A potem mi je postalo jasno.

Težki trenutki nas držijo pokonci. (smeh)

Ali ste Vi vodili vse treninge?

H.Shi: Bilo je takšnih, katere sem vodil sam in drugih, na katere sem prihajal kot asistent, kot partner Sensei-ju in učencem. Takrat je bilo drugače in bil sem hvaležen, da imam takšno srečo, da lahko spremljam O-sensei-ja na njegovih treningih.

Bil je primer g.Hioki Hidehiko. Ta človek je imel približno 65 let in je bil eden od osebnih učencev O-sensei-ja; vedno smo bili v troje in takrat je O-sensei prikazoval veliko različnih tehnik. Zaradi svojih let je moral gospod Hioki, na vsakih deset minut treninga, pet minut mirovati. Z obzirom, da je bil diabetičar je zato ostal brez daha. O-sensei me je takrat pogledal kot, da me želi vprašati – ali imam kakšno vprašanje. Takoj sem izkoristil to priložnost in ga vprašal: »O-sensei, v tej situaciji …..« Ko sem treniral judo, nisem postavil niti eno, edino vprašanje. To so bili dragoceni trenutki. Biti v stiku z O-sensei-jem je bilo neprecenljivo in to so njegovi uchideshi-ji najbolj spoštovali.

Izgleda kot, da Vam je O-sensei poklanjal posebno pozornost?

K.Shi: Mislim , da je O-sensei imel veliko učencev. Do nekaterih  izmed njih je bil zelo pozoren, kot na primer do Mochizuki sensei-ja s katerim sta si bila zelo blizu še iz otroških let ali kot do mene  v zadnjem obdobju svojega življenja. Namenil mi je veliko število pripomb.. Tako se je obnašal do ljudi, kateri so mu bili dragi ! (smeh)

V vsakem trenutku me je poklical, da ugotovi ali sem prisoten. Bilo mi je dovoljeno, da vodim veliko treningov, ampak zaradi tega se ni vznemirjal. Ko je zapuščal dojo me je poklical in me poslal po bokken in jo. Brez obzira ali sem imel trening ali vodim vadbo, ali sem imel kaj dogovorjenega. O-sensei se ni brigal za te stvari. (smeh)

Bil sem uchideshi in nič drugega se ni dalo početi le, da prideš, ko te pokliče. Lahko te je poklical iz kakšnega bližnega mesta, do katerega lahko prideš v kratkem času – v pol uri ali uri. Poklical je iz Osake, Iwame ali nekega drugega mesta. To se je vedno dogajalo. Ampak istočasno je bil neverjetno pozoren in se je zanimal zame, kot dedek o svojem vnuku. Bilo je na primer, kar nekaj takšnih zgodb. O-sensei je želel, da grem do hrama v Iwami. S svoje strani sem končal trening in si rekel sebi, da je končno nastopil čas za kratki popoldanski dremež. Jutri bom imel dva redna treninga in dva ali tri treninge, katere bom moral voditi sam tako, da pogosto nisem imel dovolj časa, da se naspim. O- sensei je prišel do mene in mi rekel: »Ah, Shimizu, grem v Iwamo, pojdi z menoj« ! Iwama je bila oddaljena in pot do tja je bila dolga in zato bi rabili več ur. Odgovoril sem zelo nervozno: »Da , razumel sem« in začel sem s pripravami. Bil sem zelo utrujen in moj odgovor je zvenel zelo klavrno.So trenutki, ko telo postane težko in naravno. O-Sensei je to občutil.Po kakšnih petih ali desetih minutah se je vrnil in mi rekel: »Ah Shimizu za danes je zadosti, ni potrebno , da greš z menoj«. Razumel je celotno situacijo, to dobroto je O-Sensei imel v sebi. Dosti me je koristil kot Ukeja, ampak se je zanimal zame za drobne stvari in občutke.

V intervjuju za Aikido žurnal – Veb sajt ste povedali, da je O-Sensei pri nekem treningu »pobesnel« in ob tej priliki povedal, da to, s čim se ljudje želijo ukvarjati, ni Aikido.

K.Shi: Da bil je zelo strog v zvezi s tehničnimi podrobnostmi. Vedno je govoril:

»Jaz ne prakticiram takšen aikido!« Demonstracije katere danes izvajajo v Budokanu so se takrat odvijale v Hibiji. Med tem, O-Sensei-ja nismo smeli voziti tod mimo. Ko bi nekoga videl, da vadi aikido, bi rekel: »Kaj ta dela?« »To ni aikido!« Dvorana je bila polna in bilo je okoli 2000 gledalcev. Takšni dogodki so bili zelo mučni, pa smo v začetku morali zaradi tega

O-Sensei-ja nositi na njegove demonstracije. O-Sensei je čakal v doju in me vprašal: »Ali se je že začelo?« ali »Ob kateri uri moramo biti tam?« A, iz druge strani mi je bilo povedano:

»Shimizu, ne smeš predčasno pripeljati O-Sensei-ja« (smeh)

O-Sensei se je neverjetno iskreno izražal. Ni hotel, da laska in bil je zelo strog.

Ko je O-Sensei izvajal demonstracijo je prikazoval čisto drugače, kot je to počel v doju?

K.Shi: Da bom iskren, vedno sem imel občutek, da O-Sensei na vsako dnevnih trenigih ne

prikazuje celoten obseg njegovih zmožnosti. Ne pred široko javnostjo, ampak na privatnih demonstracijah ali na posameznih treningih je pokazal tehniko, ki je drugače nisi videl. Kadar sem ga pogledal, bi mi rekel: »Ah, seveda, to se lahko tudi tako izvede«, ali  »to je prav tako pravilen Budjutsu«. Bili  so tudi trenutki, ko sem sam sebi rekel, gledajoč posamezne tehnike, da jih edino O-sensei lahko izvede. Takšno mišlenje je bilo razširjeno med starejšimi (sempai). Edino on je bil sposoben za nekaj takšnega …..

O-sensei je bil eden od tistih individumov, kateri se pojavijo v svetu Budjutsa, na vsakih petdeset ali sto let. Bil je genij !

Ali so to tehnike Daito-ryu?

K.Shi: Hm… sigurno. Ampak, O-sensei je vadil v mnogih šolah, tako da je mogoče, da je od

istih tehnik iz ene ali druge šole napravil kakšno stvar. Jaz sem se od njega učil tako, da ne

morem točno povedati.

Po čem se aikido razlikuje od drugih Budo veščin?

K.Shi: Mislim, da vsebina leži v globini aikido filozofije. Kadar veliko vadimo aikido pridemo do spoznanja, da postaja vse težji za učenje. Toda z leti se ustvarja napredek.

Vzamemo za primer judo ali karate; pri teh borilnih veščinah se najvišji nivo generalno doseže v mladosti. V aikidu moč ne izhaja iz telesnih sposobnosti, ampak iz harmonije telesa in duha. To vodi do paradoksa, v katerem je človek efektiven na glede na starost. V kolikor

veliko vadimo aikido, postaneta duh in telo eno in s časoma postanemo uspešnejši.

Ali to pomeni, da telesne sposobnosti niso primarnega značaja?

K.Shi: Imamo ljudi, ki so v odlični fizični sposobnosti, ampak ob prvem znaku neke resne bolezni, nenadoma umrejo, a drugi nenehno izkazujejo bolezenske težave in žive dolgo. Potem pa se vprašamo, kaj razumemo pod človeško močjo. Ali se to razume, da moramo živeti življenje samo dokler smo močni in mladi, ali živeti življenje do zadnjega diha ? Prava narava človeške moči leži v stvareh, kateri človek postane zavesten po dolgem treniranju aikida. Ko postanemo starejši se tudi telo spremeni. Ko si mlad telo deluje dobro in človek je v formi. Z leti telo oslabi, a duh postaja vse močnejši. To je naš »kimochi«, kateri usmerja in prilagaja naše telesne slabosti in nam omogoči, da preživimo do zadnjega izdihljaja. To nam daje tudi konkreten primer v tehniki, ko koristimo partnerjevo moč.

Kako Vi definirate KI?

K.Shi: V aikidu se pogosto omenja KI, ampak to je abstraktni pojem, ki je težko razumljiv.

Kadar govorimo o KI-ju, moramo vzeti v obzir predvsem Kimochi, delo duha, občutek. Od tam prihaja moč in energija. Ta osnovni princip je mnogo pomembnejši kot telesna moč. Učinkovitost prihaja iz duhovne moči. Poslušajte zgodbe ljudi, kateri so preživeli vojno;

Razumeli boste, da so bili prizadeti še posebej tisti, ki so imeli slabi KI. Brez hrane in upanja, edino duhovna moč (Kiryoku) jim je omogočila, da so preživeli dan. V kolikor izgubiš upanje – umreš. KI vodi in usmerja ljudi.

Ali je KI bolj telesna moč ali duhovna energija?

K.Shi: Duša je vir KI-ja. Ne želim, da me ljudje napačno razumejo, ampak verjamem, da se lahko razloži, kaj je KI. To je nekaj, kar lahko skozi treniranje odkrijemo in razumemo. Nekateri ljudje se zanimajo samo za tehnike in želijo postati močni ter se samo na to osredotočijo. Ampak tudi kadar se solidno nauči tehnika, je sama po sebi nekoristna. Če duh ni močan, kadar se srečamo z nasprotnikom,  je srce slabo, kljub močnemu telesu. V starih časih se je v Budo pri treniranju, telo koristilo za jačanje duha. «Shin shin tanren«; kujemo telo in dušo. Aikido je ravno takšen, služi nam za skupno krepitev telesa in duha. Ljudem je to težko. Ne moremo se omejiti samo na učenje tehniške oblike, kate; potem se ta pozablja, da bi se namesto nje ukoreninila tehnika. Samo ponavljanje oblike nas krči in omejuje naš razvoj.

Vadba oblike je torej samo prvi korak?

K.Shi: Da. Kadar začnemo, je pomembno, da se točno naučimo pravilno obliko. To je Kihon, osnova. V kolikor ostanemo osredotočeni le  na vadbo Kihon-na, ne moremo napredovati.

Ali prikazujete tehniko tako, da podelite gibe ali jih izvedete v celoti?

K.Shi: Osebno pri vadbi ne delim tehniko. Delim edino takrat, kadar je to potrebno, da učencem objasnim neki detalj, ali tudi pri normalnem treningu, kadar tehnika v popolnosti ni pravilna; oblika se popravi skozi praktično spoznanje. Samo ponavljanje tehnike ni dovolj. Pomembno je, da v vadbo vključimo svoj duh.

Poučevali ste v mnogih deželah. Ali takrat menjate Vaš način poučevanja?

K.Shi. Ne, enostavno poučujem tako, kot sem razumel; pokažem vse, kar znam. Oseba katera je prej prevajala za mene, me je nekega dne vprašala: »Sensei, ali je možno vse uvežbati«? Vsekakor ! Ljudje se trudijo, prepotujejo razdalje in plačajo, da bi trenirali in pokaže se, da za njih ni mej. Vse se lahko uvežba ! (smeh)

Ali opažate razlike v vrsti ali metodah, na katerih ljudje vadijo in vidijo aikido?

K.Shi: Da, tega je veliko. V tujini se ljudje veliko več zanimajo za vadbo in trenirajo zelo resno. Na Japonskem ljudje vadijo aikido takrat, ko imajo prosti čas ali iz zdravstvenih razlogov. Mene to vznemirja. Medtem, ko je za Evropejce vadba aikida nekaj več, kot sam hobi. Da vzamem za primer – trenutno je najmanj sedem ali osem ljudi iz Evrope prišlo na vadbo. Na Japonskem so ljudje, ki se prijavijo in nato odstopijo, a so komaj začeli z vadbo. Zato, ker ne uspejo izpolniti lastnih obveznosti ali niso napredovali toliko, kot so želeli. Potem pa rečejo, da niso sposobni za to in odstopijo. V tujini ljudje vadijo bolj iz strasti tako, da je veliko večje število tistih, ki nadaljujejo vadbo. Že trideset let prihajam v Nemčijo, a od samega začetka vadi preko tisoč učencev. To me izpopolnjuje z zadovoljstvom. Ko učenci dolgo trenirajo je naravno, da razumejo kaj je aikido.

Zakaj nimate lepšega mišljenja o Budo veščinah na Japonskem?

K.Shi: Japonska je postala bogata dežela v materialnem smislu. Med tem to ni edino bogastvo…Ljudje so izgubili orientacijske točke in ne verjamejo v nič. Danes se Japonska išče in se sprašuje katere vrednote naj sprejme. A to je vprašanje, katero bo predramilo celoten svet…

Vodili boste seminar v Franciji. Ali bo to Vaše prvo poučevanje v Franciji?

K.Shi: Ne že davno nazaj me je poklical Noro sensei. To je dokaj smešna zgodba. Neki dan je v Aikikai prišel angleški učenec Noro sensei-ja. Bil je tako močan, tako mišičast, da je spominjal na konja! Fizično je bil neverjetno močan, da judansho (nosilca  DAN stopnje) katerega je zgrabil, ta ni bil sposoben izvesti tehnike. Mojster, kateri je takrat vodil trening, mu je pristopil in rekel: » Zgrabi me!« Seveda njega ni bil sposoben nobeden blokirati in vsakdo je bil vržen. Vendar je Anglež ostal v stoječem položaju.

Jaz sem bil takrat v pisarni. Kishomaru sensei se je pojavil brez daha in mi rekel: »Shimizu pridi sem za trenutek!« Vprašal sem kaj se dogaja in pomislil sem, da se sensei ne počuti dobro. Na tatamiju mi je povedal: »Ta učenec nudi odpor, začni z njim vaditi!« Po njegovem stisku sem čutil, kako je bil neverjetno močan in da nimam šanse, da ga vržem.Vendar bil sem bivši judoist tako, da sem izvedel tehniko in ga pokosil. Poletel je v zrak in potem trdo dol. (smeh) Dokler je vstajal v želji, da me ponovno zgrabi, je pazil na svoje noge, pa sem ga normalno lahko ponovno vrgel. Ko se je vrnil v Anglijo, izgleda, da je ta slučaj povedal mojstru Noru in mu dejal, da obstaja  neki impresivni uchideshi Shimizu. Ko je Noro ponovno prišel na Japonsko, me je obiskal in skupaj sva večerjala. Kasneje me je ob mojem potovanju v Nemčijo poklical, da pridem v njegov dojo in poučujem. Bil je zelo vesela oseba. V Parizu se je do mene zelo ljubeznivo obnašal in me zares popeljal v sijajne restavracije! Od takrat nisem bil več v Franciji, ali sedaj imam  pridnega učenca Paskal Olivera, kateri vadi v okolici Pariza in ki me je prosil, da pridem. Tukaj na Japonskem se je dolgo učil in mislim, da ga je Kristian Tisier opozoril name.

Poznate Kristian Tisiera?

K.Shi: Pravzaprav ne. Pred nekaj leti je prišel pogledati moj trening. Ponudil sem mu, da udobnjeje sede, ampak on je ves čas preživel v seizi. Potem sva se dolgo pogovarjala. Z obzirom, da je prišel iz aikikai-ja sem bil presenečen, da je vedel zame.

Francozi resnično ljubijo borilne veščine. Mislim, da jih v Franciji tudi največ vadijo.

Tudi Tamura sensei je v Franciji ali ni tako ?

Da.

KShi: Tamura sensei je resnično dober človek. V Hombu doju  je bil zelo prijazen do mene.  Z vsemi je bil ljubezniv ali istočasno tudi zelo iskren in ni obračal pozornosti na to kaj drugi mislijo. Vadil je Kihon od O-Sensei-ja zelo marljivo. Osebe, kakor so Tamura sensei resnično dobro koristijo Ken. Mi smo nasprotno od tega napadali O-Sensei-ja z meči, a on nas je dobesedno preizkušal ! (smeh)

Imel sem deljeno mišljenje o ljudeh, kateri so se mi takrat bili všeč ali ne. Med starejšimi (sempai) so bile osebe, ki niso iskreno trenirale. Jaz sem takrat komaj prišel in kadar je nekdo vadil z menoj, me je blokiral kolikor močno me je lahko samo zato, da bi mi pokazal svojo nadmoč. Vedeli so tudi, da sem treniral judo ali to je bilo brez pomena. Potem bi jih metal na silo uporabljajoč judo posebno v začetku. Prej smo govorili, kadar pogosto koristijo »podle« oblike, da nudijo odpor in Vam motijo tehniko ali Vas napadajo nepravilno, da jih bom s pomočjo judo tehnike vrgel. Velikokrat me je O-Sensei popravljal in mi govoril; »Nismo v judo doju.« (smeh) Rekel mi je: »Še vedno koristiš judo tehniko.« A jaz sem mu odgovoril:

»Hm… partner me zares močno prijema in ona pride sama od sebe.« Na ta način sem metal vse do Yondana (4.Dan).

 

V kakšni starosti lahko pridejo otroci v Tendokan?

K.Shi: Od pet let. Učijo se pravilnega obnašanja, kako se je potrebno gibati in  padati. V srednji šoli začnejo nato trenirati z odraslimi. Vendar, v aikidu ni primerno hiteti. Z razliko

od športa, kjer se na olimpijske igre morajo pripravljati mladi, imamo to srečo, da nimamo opredeljenega časa.

Ali je v aikidu pomembno vaditi z orožjem?

K.Shi: Jaz mislim, da ne. Danes veliko učiteljev poučuje Ken, ampak prej je bil O-Sensei nezadovoljen, kadar smo vadili z mečem. Dejal je: »Aikido je Taijutsu, zato vadite Taijutsu«. Na treningu je želeno menjati oblike napada in smiselno ter koristno vaditi obrambo od Ken-, Jo- in Tanto. Vendar ne smatram, da je potrebno vaditi z dvema mečema. Ljudje, kateri to želijo morajo trenirati kendo. Danes ljudje govorijo o aikikenu, aikijo-ju, a glede tega obstaja velika zmešnjava o pomenu aikida. Bistvo aikida je Taijutsu, to moramo vzeti v obzir. Vendar se meč uporablja, da bi se naučili Riai in razumeli osnovne principe. Telesno je primernejša vadba s Ken, ali mečem. A na koncu boš zaradi meta tudi imobiliziran. (smeh)

Ali je O-Sensei koristil izraze kot so aikiken ali aikijo?

K.Shi: Od O-Sensei-ja nisem nikoli slišal, da bi jih uporabljal, ampak v doju smo jih mi koristili med seboj.

Ali je O-Sensei uporabljal orožje, kadar je demonstriral tehniko?

K.Shi: Ne, zahvaljajoč njegovemu gibanju. Komaj smo uspeli, da ga napadamo ! A kadar smo napadali, smo bili automatsko »posekani« ali vrženi. Predvideval je naše namere. Ampak, kadar lahko predvidevaš je borba že končana. To veščino je izuril s tem, ker je veliko vadil. Obvladal je veščino Dokoshinjutsu s katero je lahko »gledal v tuje srce«. O-Sensei je bil neverjetno modra oseba. Svetu Bujutsa je prinesel neverjetno modrost. Nobeden mu ni bil enakovreden.

Kaj je O-Sensei koristil za Bokuto?

K.Shi: Klasičen Bokken. V mladosti je včasih uporabljal debelejšega, za udarjanje Mikaware. V mojem času to ni bil slučaj, to zanesljivo vem. Ker sem mu nosil orožje. Imel je tudi nekoliko tanjšega, ki ga je koristil pri molitvah.

Ali je O-Sensei vadil in učil kate z orožjem?

K.Shi: Ne verjamem. Brez obzira, ker sem bil njegov glavni Uke, nisem bil stalno z njim tako, da ne morem trditi, da se to nikoli ni zgodilo. Jaz osebno ga nikoli nisem videl, da vežba. O-Sensei-ju se ni dopadla vadba s palico. Vedno je govoril: »Vadite intenzivno Taijutsu«.

Ali je pomembna vadba na kolenih?

K.Shi: V zadnjem času ne prikazujem veliko suwari wazo. V kolikor bolje pogledamo to tehniko, ta ne vsebuje veliko naravnega gibanja, a kolena so veliko obremenjena in se lahko poškodujejo. Hoja na kolenih je dobra za jačanje nog in kolkov. Vendar, kadar vadimo v dvoje, se pričnemo močno obremenjevati. Takšen način vadbe nas vodi, do velikega obremenjevanja kolen, kar pogosto vodi do poškodbe. V preteklosti so bile takšne tehnike potrebne, ker se je takrat pretežno živelo na kolenih. Danes to ni več slučaj in moje mišljenje je, da je verjetnost do poškodbe prevelika v primerjavi od pomembnosti te tehnike. Koleno se pogosto poškoduje, pri večji fizični aktivnosti. Kadar se poškodujemo je to težko popraviti, zato je pomembno vaditi na način, da bomo obvarovali samega sebe.

Mojster Ueshiba je bil poznan po svoji neverjetni moči. Ali ste bili priča kakšnega posebnega dogodka?

K.Shi: O-Sensei je bil v svoji mladosti poznan po svoji neverjetni moči. Spomnim se, da me je enkrat poklical, da ga zmasiram. Sedel je v svojem kimonu in mi rekel: »Shimizu zmasiraj mi malo hrbet«. Mislil sem, da ga ne bom premočno, zato sem začel počasneje. A on mi je dejal: »Ali si bil sploh kdaj na masaži ? Ti sploh nimaš moči!«  Bil sem mlad in sem si rekel: »OK. Če se kaj zgodi, jaz nisem kriv«. Potem sem začel masirati z vso močjo. Ni se premaknil niti za milimeter. Bil sem osupel. To je bilo neverjetno. V teh trenutkih sem lahko videl pravo moč O-Sensei-ja, mnogo večjo od tiste, kot pri demonstraciji »gole moči«. Duh je bil v telesu, a center mu je bil čvrst. Vprašal sem ga, kako je postal tako močan. Bilo je nerazumljivo, ker je imel v tem času že 80 let.

O-Sensei je bil posebna osebnost in obstaja mnogo zgodb, ki to potrjujejo. Eden od starejših (sempai) mi je na primer pripovedoval sledečo zgodbo. Nekega dne ga je O-Sensei poklical k sebi in mu rekel: »Neki obiskovalec pride danes v dojo, pojdi po njega in ga spremljaj do sem«! Učenec ga je potem vprašal ali se je dogovoril za sestanek, a odgovor je bil negativen. Nato ga je vprašal, kako lahko ve, da bo nekdo prišel. O-Sensei mu je odgovoril: »Neka oseba stoji v bližini na vogalu pri trafiki in čaka, oblečen je v belo in nosi klobuk. Pojdi po njega«! Učenec je odšel in si rekel pri sebi, O-Sensei govori čudne stvari, Vendar je med že srečal osebo, kakršno je opisal O-Sensei! Potem ga je vprašal ali želi obiskati O-Sensei-ja in ta mu

odgovoril: »Da – dobro ste ugotovili, a ne morem najti doja. Ali ste Vi eden od njegovih

učencev?« »Da, O-Sensei me je poslal, da grem po Vas«.  »Prosim? Ampak jaz nisem nobenega obvestil«. Tako sta bila učenec in obiskovalec zelo osupla. (smeh)Pojavljajo se takšne stvari. O-Sensei je nenadoma videl takšno osebo v svojem duhu.

To je resnična zgodba, katero je pripovedoval Mochizuki sensei. O-Sensei je bil značajna osebnost, toda istočasno tudi ekscentrik. Ni bil Bog ali Angel. Zgodi se trenutek, ko vsaka oseba, kdaj zdrsne in pade, in v teh trenutkih bi rekel, da ni bil nič drugačen od mojega očeta. Kar se pa Bujutsa tiče, pa je bil nezamenljiv. Sigurno je bil zadnji in največji. Resnično smo imeli veliko srečo.

Kje je v glavnem živel O-Sensei ? V Iwami ali Tokiu pri učencih?

K.Shi: V sedmih letih, katere sem preživel ob njem, je v glavnem živel v Hombu doju, pa tudi potoval je malo.

Kateri mojster je na Vas naredil največji vtis?

K.Shi:  Razen  O-Sensei-ja; Osawa sensei. Bila sva si zelo blizu in odnos med  nama je bil očetovski, skoraj tako kot oče in sin.Veliko me je naučil o aikidu.

V tem času sem vodil veliko treningov in vedno sem izgledal sestradano. Takrat me je veliko učencev vpraševalo: »Shimizu sensei ali ste danes popoldan prosti?«  Bil sem zelo neodločen tako, da sem vedno sprejel takšna povabila. Na koncu je Osawa sensei slišal za ta povabila in prišel je do mene: »Slišal sem, da te še vedno vabijo. Izgleda, da ne razumeš stvari, a kadar si povabljen trikrat, moraš vsaj dvakrat odkloniti. Enkrat lahko pristaneš«.

Bil je zelo ljubezniv in razložil mi je takšne stvari. Danes seveda razumem, ampak v trenutku sem se vprašal, zakaj sem moral odkloniti. V kolikor me on  ne bi poučil, ne bi nikoli vedel, kako se naj obnašam. (smeh)

To kar me je zagotovo osrečilo je bilo, da sta se O-Sensei in Osawa sensei, ob mojem prihodu pomladila. To je bilo verjetno zaradi moje prostodušnosti.

Na primer, Osawa sensei je bil udeležen na dveh jutranjih treningih. Pogosto me je od doma poklical naj pridem v Hombu. Rekel mi je : »Danes se ne počutim najbolje.Vodi trening namesto mene«. Odgovoril sem mu:»V redu, pobrigal se bom zato. Vi pa pazite nase«.To se je večkrat dogajalo. A potem  bi mojemu starejšemu bratu rekel:»Tvoj mlajši brat je tako čil«.

Osawa sensei je imel takrat osmi ali deveti Dan. Kadar je poklical v dojo in iskal zamenjavo, bi vsi uchideshiji odgovorili: »To je nemogoče, nismo v stanju, da Vas zamenjamo«. Jaz pa sem nasprotno, presenečeno odgovoril: »V redu, takoj se bom pobrigal za to«. (smeh)

Želel sem opraviti vse tako kot je potrebno, da bi imel dovolj časa za počitek. Bile so tudi druge zgodbe. Pogosto smo šli z Osawo sensei-jem in Kishomaru sensei-jem v dojo v Odaravu. To je bil  eden od pomembnejših zato, ker je spadal v pomembnejša mesta za vadbo v Aikikai-ju. Vsako nedeljo sem odšel tja, včasih z Osawo sensei-jem ali Kishomaru sensei-jem. Nekega dne sva z Osawo sensei-jem bila prehitra za celo uro. Ravno sva si vezala hakame, ko to opazim in komentiram. Tedaj mi je rekel : »Ah resnično. Pa kaj bi bilo, če bi malo poskušala judo«? Med nama je obstajala velika razlika v letih, ampak on je bil dober judoka 3. ali 4. Dan. Vendar z obzirom, da je želel vaditi, sem pristal na to. Stala sva začetni poziciji in on je rekel : »Napravi neko tehniko«. A glede na dejstvo, da je bil pred menoj Osawa sensei, nisem bil siguren. Rekel sem si, če krenem z napadom me bo takoj »prečital«. Nato je rekel : »Ne oklevaj, daj začni«. Večkrat sem vprašal ali lahko in vsakič je odgovoril : »Da seveda«! Moja priljubljena tehnika je bila uchimata. Gledal sem kako ga bom vrgel in  bum…!

Osawa sensei je poletel visoko. Nato je dejal : »To je čudno«. Jaz sem se cel vnesel v tehniko in uspel , da ga vržem zato, ker sem mislil, da me bo sigurno »prečital« in tudi zato, ker mi je rekel, da sem neodločen. Najmanj pet ali šestkrat sem ponovil to tehniko in vsakič je bila učinkovita. Potem mi je rekel : »Ti si pač močan, ej…«! Fizično je bilo vse v rokah z ozirom nato, da bi mu bil lahko sin. Naslednji dan me je moj brat poklical in mi rekel :

»Slišal sem, da si vadil judo z Osawo sensei-jem«? Zaradi vztrajnosti sem pristal, da smo malo vadili. »Menda, si tam preživel čas, ko si ga močno metal«. Rekel sem mu, da ga nisem veliko metal ampak on je nadaljeval: »Čeprav je iskal nekaj takega je on še vedno tvoj učitelj. Učitelja ne smeš tako metati«! (smeh) Bil sem zelo brezobziren.

Naslednje vprašanje je malo predrzno, pa Vas zato prosim, da mi oprostite. Ampak iz katerih razlogov ste zapustili Aikikai?

K.Shi: Dolgo sem molčal, ampak mislim, da lahko po tako dolgem času svobodno spregovorim o tem. Zameril sem se Tohei sensei-ju. Čeprav sem se razpravljal s Tohei sensei-jem, je bil Kishomaru sensei ta, ki se je razburil. V tem času sem poučeval na različnih mestih. Po odhodu Tohei sensei-ja, sem postal oseba katero so pošiljali na pomembna mesta, razen tega mi je bila dodeljena vloga, da sem vadil s pomembnimi osebnostmi. Tako povedano zveni kot, da imponiram sebi, pa bi se zaradi tega želel opravičiti, ampak vse to obširno podajam zaradi odgovornosti. Kishomaru sensei je bil zelo ljubezniv in se tako obnašal tudi do mene. Pošiljal me je na razna mesta, v parlament, na posebna spoznavanja tako, da sem na neki način postal zaščitni znak Aikikai-ja. Hitro za tem se je Tohei sensei vrnil s Havajev. Ljudje so ga vpraševali o meni, pa mi je pričel govoriti: »Ali delate na tem, da ustvarite Shimizu-ho (Shimizu stil)«? Potem je počasi začel obiskovati mesta na katerih sem vodil treninge. Vprašal je kdo je učitelj. Odgovorili so mu, Shimizu sensei. Nato je odgovoril :

»Ta Ikkyo ni pravilen«!, »Shiho nage ne gre tako«, in druge neprijetne stvari. Po tem sem se mu zameril. Brez obzira, ker me je Kishomaru sensei pošiljal na razna mesta se sploh ni trudil, da pojasni, da grem na ta mesta zato, ker me tja pošiljajo. Kishomaru sensei me ni podprl, a Osawa sensei je bil pri tem v neugodni situaciji. Potem sem objavil, da zapuščam dojo. To je bilo v sredini leta 1970.

Ali niste nikoli obžalovali te svoje odločitve?

K.Shi. Bil je neki pravnik Sugimoto, ki je svetoval Aikikai-ju v mojih stvareh.

Nekega leta potem dogodku, so ga zaprosili, da se sestane z menoj, in se pogovoriva o mojem povratku. To je trajalo skoraj leto dni, a nisem pristal. Danes sem tu, kjer sem zato, ker sem sam nadaljeval. Hombo dojo je težka ladja, katera kljub vetru in dežju, pluje dalje. Mi smo tukaj kot mala ladja, težka vsega le eno tono. Ko pada dež, moramo izmetavati vodo, ko močno piha veter, jo moramo držati v ravnotežju. (smeh)  Tudi ponoči ne smemo zatisniti  očesa. To je vprašanje obstoja. Na  to sem se navadil in takšen način življenja smo si od takrat ustvarili. To je močno utrdilo naš duh.

Danes posamezna raziskovanja mojstrov, pokažejo velike razlike. Kakšno je Vaše mišljenje o razvoju aikida?

K.Shi: To je neprijetno vprašanje. V zvezi s tem, ostajajo dobre in slabe stvari. Na žalost je večje število slabih stvari. Mislim, da samo po sebi ni slabo, če obstajajo razlike v formi. Vedno gledam, da prenesem aikido tako, kakor nas je učil O-Sensei. Mogoče bodo mnogi, gledajoč moje tehnike imeli vtis, da to kar delam, ni enako, kar je delal on. Moj duh in telo sta drugačna, od tistega, kar sta bila v začetku, in nemogoče je, da izvedem tehniko popolnoma na enak način. Normalno seveda je, da ljudje, ki so se učili pri O-Sensei-ju, prilagodijo svojo prakso svoji osebnosti. Čeprav mi izgleda neprimerno, kadar se dela nekaj čisto drugačnega.

Ali je pomembno poznati osnovne principe japonske kulture?

K.Shi: Hm…to je vprašanje, na katerega je težko dati jasen odgovor. To je odvisno od človeka, a osebno se nisem ukvarjal s to temo. Moje mišljenje je, da se to doseže skozi aikido, skozi izkušnjo. Mislim, da nam odkrivanje vsebine ene stvari omogoča, da razumemo vse ostalo.

Kaj je potrebno iskati tistim, ki vadijo, da bi se razvili?

K.Shi: Važno je razviti pravilen občutek kako naučiti telo, da spontano deluje v skladu z naravo. Kokyu, sposobnost oceniti maai, so stvari, ki jih moramo čutiti s telesom, da bi lahko napredovali. Tehnika se nato s časom razvija po naravni poti. Oblika je nekaj kar se mora opustiti, če želimo napredovati. Na začetku se mora naučiti, vendar ne smemo postati odvisni od nje. Se ne izgubi, postane del Vas. Na ta način se pozabi, vendar Vi niste tega več zavestni. V kolikor se tega še vedno zavedate, ne morete dalje napredovati. To je kakor polna čaša, v katero ne morete doliti niti kapljice več. Vaditi moramo toliko, da nam tehnika postane naravna in nas pripelje do pozabe; to nam omogoča naša sposobnost, da se naučimo novih stvari in jih ohranimo… To je blizu Zen razumevanju.

Vi ste napisali s profesorjem Shigeo Kamato, knjigo o Aikidu in Zenu?

K.Shi: To je predvsem delo Kamata sensei-ja. Jaz sem se v glavnem ukvarjal s tehničnimi detalji in anekdotami. (smeh)

Ali ste se učili Zen?

K.Shi: Obstaja svetišče Ryutakuji v Mishimi blizu Shizuoke, v katerem je Yamaoka Teshu učil Zen. Bil sem si blizu s sedaj že preminulim učiteljem, v tem svetišču Suchuom. Enkrat sva skupaj  jedla, takrat mi je rekel : »Sake se mora piti v velikih količinah, hrane moramo užiti veliko«. Bil je veliko starejši od mene in jaz sem mu rekel: »Sensei oprostite mi prosim, zaradi moje nevljudnosti, ampak kljub Vašim letom pijete sake resnično v velikih količinah«. Odgovoril mi je: »Zato, ker sem vedno prazen«. (smeh) Bil je resnično posebna oseba. Razen tega je bil tako prijazen, da mi je narisal dve prečudoviti Tendo – kaligrafiji. Ena je obešena v doju, a drugo veličastveno je naslikal, ko je bil pijan. (smeh) Namesto, da sem poslušal njegova predavanja, sem raje odšel z njim na jedačo in pijačo, ker je tako prišla do izraza njegova prava narava. V svetišče nisem šel prav rad, tudi takrat ne, ko je govoril zanimive stvari. Nisem šel, da bi poslušal pripovedi bonzena. Ljubše mi je bilo, da sem poslušal enostavne stvari spontano povedane. Vsebino bonzena ni govoril naravno, kadar se je obračal množici. Publiki se je obračala le podoba v njegovem  oblačilu. Mene je zanimal le človek.

To čudovito kaligrafijo imate na Shomenu, ampak nisem videl Kamidano?

(oltar posvečen kami-ju, duhu, ki se nahaja v predmetih).

K.Shi: Na Shomenu ne stoji Kamidana, zato, ker na trening prihajajo ljudje različnih religij, budisti, kristijani in ne samo shintoisti.

Zahodna in japonska kultura, sta si zelo oddaljena ena od druge. Na primer, krščanstvo v osnovi pojmuje življenje kot nekaj prečudovitega, a budizem nas uči, da je življenje osnovano na trpljenju in da se prečudovito doseže le takrat, ko se želja preseže. Vendar človeška narava je ista. Kakorkoli nam je zemlja različna in kakorkoli so nam drugačni običaji, imajo ljudje enako osnovo. A cilj aikida je ustvariti se kot človek.

Pomeni to, da ima vadba tudi duhovni cilj?

K.Shi: Aikido je budo in v povezavi z njim seveda razumemo razvoj borilnih sposobnosti. Ampak danes se aikido nagiba k temu, da se omeji samo na vadbo oblike. To je pomembno, vendar je precenjeno. To me zelo vznemirja. V mnogih dojo-jih, čim se nosi keidogi, obstaja izumetničen položaj, nenaravno – ljudje igrajo. Moč katero je možno videti, ni prava. S časom nam mora vadba omogočiti, da duh in telo postaneta eno. Ko smo močni postanemo gibljivejši, mehkejši in z močnim duhom. Tisti, ki navzven izgledajo močni, so tisti, ki nimajo samozaupanja. Ljudje, ki posedujejo pravo, nimajo potrebe po razkazovanju. Takšno moč bi želel, da si pridobim in pri tem bi želel pomagati ljudem, da dosežejo isto. Ne držati se močne tehnike, ampak veščine in ne odstopati. Hrabrost in moralna moč, sta bistvo prave človeške moči.

Intervju: g.Tamaki Leo : Kenji Shimizu »Zadnji učenec« O-Sensei-ja Ueshibe.

Dragon: št.26 marec/april 2006 str. 20 – 28 .

Prevodi:

francosko / nemški: Gaelle Hemkemeier,

nemško /  srbski: Jelena Kereševič,

srbsko / slovenski:  Bogo Cerinšek

Naslovnica in slike / arhiva:  Orlando Zidar.

Naslovnica in slike / arhiva  :  Orlando Zidar.