Loading...

Vabilo na seminar

14. in 15. maja 2016 se bo v Mariboru odvil tendoryu aikido seminar z Robertom Hundshammerjem

Tendo-ryu

O Tendoryu | Trening | Klubi | Seminarji | Članki | Dokumenti

 

kenjishmizu1

Kenji Shimizu

 

Kenji Shimizu

je ustanovitelj Tendoryu smeri aikida. Je zadnji in najbolj priljubljen učenec mojstra Morihei Ueshibe, ustanovitelja aikida. Sensei Shimizu vodi Tendoryu šolo v Tokiju. Vsako leto pa redno prihaja v evropo in vodi aikido seminarje. Njegove tekoče in učinkovite tehnike, ki združujejo tako spretnost in kontrolo, izhajajo iz mojstrove dobre podlage v judu in njegovega izvrstnega znanja aikida. Metode poučevanja, ki jih uporablja Sensei Shimizu imajo neprecenljivo vrednost tako za začetnike v aikidu, kakor tudi za nadaljno izpopolnjevanje aikidok. Prav tako so te metode uporabne v drugih borilnih veščinah.

zadnji in najbolj priljubljen učenec mojstra Morihei Ueshibe

tendoryu

Trening

Vljudno vabljeni na naše treninge, ki jih izvajamo tako za otroke kot tudi odrasle.

Odrasli


ponedeljek in sreda

20:30 – 22:00

Otroci


pondeljek in četrtek

16:00 do 17:00

Klubi

Prijateljujemo s številnimi klubi v Sloveniji.

Tendoryu aikido Murska Sobota

Aikido klub Sevnica

Aikido klub Hakama

Seminarji

Prihajajoči in že izvedeni seminarji.

seminar_hundshammer

14. 15. maj 2016 Maribor

Robert Hundshammer

Tendoryu aikido seminar

seminar_novisad

26. 27. 28. februar 2016 Novi Sad
Seminar potekel

Kenji Shimizu

Tendoryu aikido seminar

seminar_hundshammer

6. 7. junij 2015 Maribor
Seminar potekel

Robert Hundshammer

Tendoryu aikido seminar

O aikidu

Kaj je aikido | Zgodovina aikida | Filozofski pogled na aikido | Aikido in otroci

 

aikido_sign

Kaj je aikido

Aikido je japonska umetnost samoobrambe, pri kateri sta odločilnega pomena telesna izurjenost in sposobnost izrabiti moč nasprotnika. Pri tem se borec osredotoči, da s krožnimi gibi v bokih spremeni smer napadalne sile in s pomočjo sredotežne ali sredobežne sile spravi napadalca iz ravnotežja ter mu s tehniko metov ali vzvodov prepreči nadaljnji napad.

Globina aikida leži v povezavi pismenk, ki simbolizirajo harmonijo “-ai“, duhovno Moč -“ki“, in pot -“do“. Razumemo ga kot obliko skupnega harmoničnega delovanja telesa in duha po naravnih zakonih. Aikido nas tako vodi po poti kako uresničiti popolno zmago, ki temelji na filozofiji »ne-borenja» (non -resistenz). Kajti ne-borenje pomeni opuščanje agresivnosti, napadalnosti, kakor tudi to, da z vztrajno vadbo poskušamo doseči stanje, ko negativne instinkte preusmerimo v pozitivno ustvarjalno energijo.

 

V primerjavi z ostalimi borilnimi športi aikido ni tekmovalna disciplina, kajti njegov sistem je zgrajen na obrabnem načelu. Ta posebnost postavlja aikido na visoke humane osnove, zato poskušamo v kritičnih situacijah na miren način zgladiti spor. A v primeru, ko smo fizično ogroženi moramo težiti za tem, da pri uporabi aikido tehnik ne povzročimo napadalcu prekomernih bolečin ali poškodb. Zavedati se moremo moči in nevarnosti aikido tehnik ter v trenutku, ko preneha napad, opustiti tudi tehniko.

Aikido lahko vadimo ostro ali blago, kakor nam odgovarja. Zaradi tega v veščini uživajo ljudje vseh starosti in obeh spolov. Še posebno ga imajo radi otroci in ženske, saj aikido veliko pripomore k zdravju, pravilni drži telesa, eleganci gibanja in duhovnemu razvoju. Združuje ravno tisto, kar si najbolj želimo – spretnost, vzdržljivost, hitrost, moč, harmonijo …

Zgodovina Aikida

Zgodovina kaže, da korenine aikida ležijo v veščini aiki -ju -jutsu, katera je nastala v 9. stoletju na japonskem v času mnogih vojn za oblast med takratnimi deželnimi klani. Temeljila je na borilni spretnosti zadajanja udarcev z roko ali mečem, ki so bili usmerjeni na različna nezaščitena vitalna mesta pod oklepi vojščakov. Odličen strateg in general yoshimitsu je pri razvoju te veščine prišel do spoznanja, da ima maai (pravilna oddaljenost med nasprotnikoma) velik pomen pri uporabi tehnike v borbi in je to borilno veščino še izpopolnil ter jo poimenoval Daito šola aki -ju -jutsu. Veščina je približno 32 generacij veljala za tajni borilni sistem, katerega je iz roda v rod ljubosumno varovala družina Takeda. Šele eden od poslednjih potomcev družine Sokaku Takeda sensei je prekinil to tradicijo ter pričel poučevati veščino razne plemiške družine širše po Japonski. Kasneje se je ustalil v perfekturi Abashiri in ustanovil Daitokan center, ki še danes deluje pod tem imenom. To šolo je v letih 1911 do 1916 obiskoval tudi Morihei Ueshiba, ki so ga v tem obdobju smatrali za najboljšega učenca te šole. Ko je zapustil Daito šolo, se je pridružil takrat zelo naprednemu gibanju -religiozni sekti Omoto, ki jo je vodil karizmatični vodja Onisaburo Deguchi. Poglobljeno duhovno življenje velikega učitelja Ueshibe v tej skupnosti je imelo velik vpliv na poznejši duhovni razvoj aikida. Zaradi tega in po njegovih dolgoletnih študijah različnih borilnih veščin je prišel do spoznanja, da je borbo, v kateri je cilj poškodovati ali celo ubiti nasprotnika, potrebno prepovedati. Tako so ga njegova znanja, temperament in prizadevanja spodbudila, da je izbral svojo lastno pot. Del svojega doma v Ayabi je spremenil v dojo z imenom »Ueshiba yuku«, kjer je v skromnih razmerah poučeval mlajše pripadnike prej omenjene sekte in mornariške oficirje iz bližnjega pristanišča v Maizuru. Kmalu je njegova šola postala prepoznavna tudi širše in vanjo so pričeli prihajati tudi drugi interesenti iz vse Japonske. To je spodbudilo njegovega mecena admirala Takashito, da je pregovoril mojstra Ueshibo, ki je na njegove prošnje in priporočilo odpotoval v jeseni leta 1925 v Tokijo. Tukaj je prvič prikazal novo veščino pod imenom aiki -bo -jutsu. PO velikem odzivu prikazanega je takrat v Tokiju vodil še nekaj pomembnih seminarjev z izbranimi judoisti in kendoisti tistega časa. Poučeval je tudi člane cesarskega dvora, vojske ter pomembne osebnosti iz politike in gospodarstva. S tem si je nova disciplina pridobivala vse več privržencev in tako se je pojavila potreba po večjem in stalnem vadbenem prostoru.

Kmalu za tem je leta 1931 Morihei Ueshiba s svojimi sodelavci in donatolji v Tokijski četri Wakamatsu cho, odprl novi dojo z imenom »Kobukan«. Tega so kasneje preimenovali v »Hombo dojo«, katerega smatramo za sedež Aikikai organizacije, ki jo prištevamo med največje tovrstne organizacije v svetu.

Glede na hitre spremembe v takratni japonski družbi in nove okoliščine so spodbudile »velikega mojstra« do tega, da je opustil tudi tradicionalni naziv »bu -jutsu« (vojaška umetnost) in jo leta 1936 preimenoval v »aiki -budo«. V letih, ki so sledila, je spretno preoblikoval tudi tehnike ter veščino obogatil z novimi idejami in principi. Tako je predstavil širšemu krogu zainteresiranim nov način obrambe -pot, ki temelji na harmoničnem usklajevanju dveh oseb v borbi in ima poudarek na dinamičnem principu kroga. To pa daje vizualno vtis gladkega »plovečega« borbenega plesa, ki je usklajen med napadom in obrambo. Vsa ta nova spoznanja je nato združil in s tem dokončno poimenoval veščino z nazivom »aikido«, ki je uradno postala priznana februarja leta 1942.

Po drugi svetovni vojni so njegovi učenci pričeli širiti aikido tudi izven japonske. A ob neki pomembni priložnosti jim je veliki učitelj Ueshiba dejal:»V aikidu ni oblik, niti stilov, gibanja v aikidu so naravna, njihove tajne so globoke in neskončne«.

Toda po smrti utemeljitelja aikida Ueshibe je prišlo do nezaželenega cepljenja te veščine. Tako so se pojavile nove smeri in stili, v katerih so posamezni mojstri hoteli dodati svoja dognanja.

tendoryu mariborMorihei Ueshiba 

Morihei Ueshiba (1883 -1969) se je že kot 14 letni deček začel zanimati za borilne veščine. Na željo očeta je v svojem 18 letu odšel v Tokijo, kjer naj bi postal uspešen trgovec. Toda velika ljubezen do borilnih veščin ga odvrnila od njegovih osnovnih ambicij in ga popeljala na novo življenjsko pot -pot borilnih veščin Budo. Tako je ob delu ves svoj prosti čas posvetil učenju mečevanja v yagyu šoli (1903) ter ju -jutsa v kito in shinkage šoli.

Filozofski pogled na aikido

Zgodovina človeške družbe je zgodovina nasilja in njegovega omejevanja. Prav načini tega omejevanja pa določajo stopnjo kulture. Eden od takšnih načinov je tudi Aikido. Glede na to, da je Aikido kljub svojemu več kot tisoč letnemu razvoju v zahodnoevropskem prostoru najmlajša in zato tudi najmanj znana borilna veščina. Ta pa si kljub temu utira pot k vedno večji popularnosti, kajti Aikido je idealna obrambna borilna veščina, primerna za vsakogar, ne glede na spol in starost.

K njegovi priljubljenosti prispevata dve njegovi bistveni značilnosti, ki ga na najbolj očiten način ločita od ostalih borilnih veščin. Prva njegova posebnost je njegova izrazita obrambna naravnanost, kajti velja načelo “brez napada ni Aikida”, pri čemer mu daje poseben čar prav dejstvo, da umetnost obrambe ni v uporabi naše fizične moči, pač pa izkoriščanja centrifugalne in centripetalne sile. Gibanje v Aikidu je namreč posnemanje gibanja v naravi, kar odraža duhovna in telesna usklajenost naših gibov z gibanjem nasprotnika. To daje tehnikam vzvodov, udarcev in metov poudarjen estetski videz.

Že s samimi krožnimi gibi, prilagojenimi hitrosti nasprotnika, dosežemo izgubo njegovega ravnotežja ter s tem njegov poraz, ki je karikiran dokaz nesmiselnosti napada, ter prikaz skladnega delovanja našega duha in telesa. Prav ta njegov zunanji vidik, ki ga karakterizirajo za napadalca nagli, pogosto dramatični preobrati, naredi na nepoznavalce borilnih veščin največji vtis.

Borilne veščine pogosto vzbujajo vtis, da je odločilna hitrost, moč, spretnost, poznavanje najrazličnejših tehnik, ki so preračunane na najrazličnejše možne situacije, poznavanje anatomije in fiziologije človeškega telesa. Čeprav je ta zunanji vidik nesporno prisoten, pa ostaja v znatni meri zapostavljena njihova notranja, subjektivna, psihična plat in hkrati z njo tisti psihološki momenti, ki pomembno prispevajo prav k takšni impresiji kot jo sicer odražajo borilne veščine navzven. Prav zato obstaja med borilnimi veščinami in primitivnim spopadom -pretepom pomembna, a pogosto ne dovolj opama razlika.

To namreč ne ustvarjajo poznavanje učinkovitih borilnih tehnik in njihova uporaba, temveč končni cilj urjenja borilnih veščin.

Ta je v prepričanju, da je to urjenje sestavni del razvoja, katerega končni smoter je osebna preobrazba tistega, ki se jim posveča. Pri urjenju borilnih veščin psihološka komponenta namreč ne zadeva le vprašanje motivacije, koncentracije, hrabrosti in odločnosti, da se v pravem trenutku uporabi najbolj učinkovita tehnika, temveč poseben način doživljanja harmonije med našim telesom in psiho. To omogoča globoka spoznanja, ki so pogoj za občutek harmonije v sebi in s svojim socialnim in naravnim okoljem: ali kot je poudarjal ustanovitelj Aikida O-sensei Morihei Ueshiba (1883-1969) harmonije s kozmosom kot stvarstvom v celoti.

Če zveni to metafizično, potem je to morda zato, ker ostaja psihološki aspekt borilnih veščin zapostavljen in to ne le zaradi težje spoznave notranjega-psihološkega, subjektivnega, temveč zaradi nekaterih kultumih determinant, po katerih se bistveno razlikuje pogled na človekovbtelesno in duhovno plat na Zahodu od tovrstnega pojmovanja na Vzhodu.

Notranjemu -psihološkemu vidiku borilnih veščin daje namreč globlji smisel njihovo filozofsko stremljenje, prežeto z vzhodnjaško modrostjo. Zlasti zen predstavlja idealno podlago za psihološko pripravo ne le na boj na življenje in smrt, temveč za razreševanje vsakodnevnih konfliktov. Zato je postala ta filozofija sestavni del poslovne strategije in taktike ne le na vzhodu, temveč jo vedno bolj osvajajo tudi poslovneži na zahodu. Njegova načela namreč ne potrjujejo le številni borilni sistemi, temveč tudi vsakodnevna življenjska praksa. Glede na to La Payne utemeljeno poudarja, da je “poduhovljenost srce borilnih veščin.

Predsednik Aikido kluba Branik
dr. Zlatko Dežman

 

 

otroci

Aikido in otroci

Otroška skupina pri TENDORYU AIKIDO klubu Branik Maribor
Kako najmlajšim dati samozavest in skladnost telesnega gibanja

Japonske borilne veščine so praviloma stare kar nekaj stoletij. Z aikidom je drugače. Nastajati je pričel v začetku dvajsetega stoletja. Njegov tvorec Morihei Ueshiba (1883 – 1969) je predstavil nov način obrambe – pot, ki temelji na harmoničnem usklajevanju dveh oseb v borbi in ima poudarek na dinamičnem principu kroga. To pa daje vizualno vtis gladkega “plovečega” borbenega plesa, ki je usklajen med napadom in obrambo. Vsa ta nova spoznanja je nato združil in s tem dokončno poimenoval veščino z nazivom aikido, ki je uradno postala priznana februarja leta 1942.

Smer, ki jo gojimo tudi mi, je utemeljil Kenji Shimizu in nosi ime Ten Do Ryu.

 

Aikido je izključno obrambna veščina. V obrambi ne uporabljamo svoje fizične moči, pač pa izkoriščamo energijo “napadalca”. S krožnim gibanjem, ki je najprepoznavnejša lastnost aikida, posnemamo gibanja v naravi ter tako usklajujemo naše gibanje z gibanjem nasprotnika. Že s samimi krožnimi gibi, prilagojenimi gibanju nasprotnika, dosežemo izgubo njegovega ravnotežja, kar daje aikidu svojstven neagresiven značaj.

Pri otrocih radi uporabimo na začetku treninga tudi žogo, saj tako izboljšamo reakcijske čase, pozornost in gibljivost.

Primerna starost za začetke pri AIKIDU je med sedem in osem let, saj v tem obdobju začnejo otroci razvijati skladno koordinacijo gibanja in oblikovati bodočo osebnost.

 

 

Kje smo

Aikido klub Branik Maribor, Mladinska ulica 29 2000 Maribor

 

Aikido klub Branik Maribor

Mladinska ulica 29
2000 Maribor

Bogo Cerinšek

inštruktor – odrasli

telefon +386 (0)2 473 06 93

gsm +386 (0)40 381 311

Iztok Šišernik

inštruktor – otroci in odrasli

gsm  +386 (0)41 359 590

 info@tendoryu-slovenia.si